Petra Cvelbar, foto: Žiga Koritnik

Petra (rojena v Ljubljani) se je za fotografijo navdušila dokaj pozno, v zadnjem letniku gimnazije, ko je njena prijateljica iskala nekoga, s katerim bi se prijavila na fotografski tečaj. Imela je srečo, da jo je v svet fotografije poepeljal prezgodaj umrli slikar in fotograf Dušan Pirih Hup. Skupaj sta se poglabljala v osnove fotografije, začenši s kamero obscuro, več ur zaprta v temnici KUD France Prešeren ali pa se zadrževala v njeni bližini in iskala motive za različne naloge. Imela je nekaj skupinskih razstav, na katerih je razstavljala sadove teh raziskovanj.

Kot študentka (FDV, smer: kulturologija) se je s fotografijo ukvarjala na teoretični ravni, jo po možnosti vključevala v seminarske naloge in celo diplomirala iz fotografije. Ker pa je za preživetje potrebno imeti službo – in vedela je, da je imela knjig ya nekaj časa dovolj – je iskala poklic, kjer je potrebna vsaj nekaj ustvarjalnosti. V tem času je precej zanemarila fotografijo in se posvetila študiju in raziskovanju grafičnega oblikovanja. Trenutno je art direktorica slovenske izdaje revije Cosmopolitan.

Leta 2008 je njeno zanimanje za fotografijo ponovno vzbudilo povabilo, da razstavlja v Bohinju na Festivalu Kanal. Njeno samostojno razstavo, v kateri je predstavila fotografije zadnjih desetih let, je naslovila Moji najljubši kitaristi. Glasba jo je vedno privlačila, bodisi kot poslušalko bodisi kot fotografinjo. V Bohinju je spoznala tudi odličnega slovenskega fotografa Žigo Koritnika. Tako je od udeležbe na njegovi fotografski delavnici (2009) zasvojena s fotografijo in glasbo, ki sta danes sestavni del njenega življenja. Glasba se ji zdi zdravilo in poživljajoč dvig energije. Fotografije, ki jih posname med koncerti, so njen način delitve lepot sveta, ki ga je tako lepo znova odkrivati in se mu prepustiti.

Nekaj fotografij iz prejšnjih let je na spletni strani Jazz italia.

PETRINE FOTOGRAFSKE RAZSTAVE

• 2023: V ženskih rokah– samostojna fotografska razstava v Galeriji Fakultete za družbene vede, Univerza Ljubljna, Slovenija
• 2020: ArtPhotoActs– skupinska fotografska razstava v Gallery of the Marktgemeinde St. Johann in Tirol, Avstrija
• 2018: V ženskih rokah – samostojna razstava, Cankarjev dom, Ljubljana, Slovenija
• 2018: Sladka odvisnost – samostojna razstava v okviru festivala artacts, St. Johann in Tirol, Avstrija
• 2018: Zlatko Kaučič: 40 years of playing – skupinska razstava po različnih mestih v Sloveniji – prvo razstavno mesto v mestni knjižnici, Kranj, Slovenija
• 2017: “Jazzy-ga! in učenci” – Skupińska razstava v okviru festivala  Jazz Cerkno – Cerkljanski muszej, Cerkno, Sloveija
• 2016: Sladka odvisnost – samostojna razstava, Hisa Kulture, Smartno, Sloveijia

• 2016: In-between-space – skupinska razstava, Loški muzej, Škofja Loka, Slovenija
• 2015: Sladka odvisnost – samostojna razstava v okviru Skopje Jazz Festivala, Skopje, Severna Makedonija
• 2014: V ženskih rokah – samostojna razstava, Stockwerk Jazz, Graz, Avstrija
• 2014: Double Vision (Dvojni pogled) – skupinska razstava v okvru festivala Unlimited28, Wels, Avstrija
• 2014: Portret Mats Gustafsson 50 – skupinska razstava/projekcija v Porgy & Bess, Dunaj, Avstrija
• 2014: V ženskih rokah – samostojna razstava Layerjeva hiša, Kranj, Slovenija
• 2013: Petrain svet – samostojna razstava, Jesharna, Škofja Loka, Slovenija
• 2013: ‘To je naša glasba!’ – skupinska razstava, Cankarjev Dom, Ljubljana, Slovenija

• 2013: Petrin svet  – samostojna razstava, Metna knjižnica, Ljubljana, Slovenija
• 2013: Jazz-World-Photo  -skupinska razstava v okviru festivala  Jazzinec v Trutnov, Češka
• 2011: Sladka odvisnot – samostojna razstava, Cankarjev Dom, Ljubljana, Slovenija
• 2010: DObra bera – skupinska razstava, Cankarjev Dom, Ljubljana, Slovenija
• 2008: Moji najljubši kitaristi – samostojna razstava v okviru festivala Kanal Bohinj, Slovenija
• 1998: KUD France Prešeren, letna razstava fotografske delavnice – Skupińska razstava, Slovenija
• 1996: KUD France Prešeren, letna razstava fotografske delavnice – Skupińska razstava, Slovenija
• 1994: KUD France Prešeren, letna razstava fotografske delavnice – Skupińska razstava, Slovenija

Fotografska razstava Sladka odvisnost, Skopje // foto: Žiga Koritnik

O PETRINIH PROJEKTIH

O njenem projektu Sladka odvisnost skozi oči  Luca Vitali

Bistvo lepote glasbe … zgoščeno v enem pogledu. To je občutek, ki so ga v zadnjih letih vzbudile Petrine fotografije: občutek neizmerne lepote!

Te fotografije so njen osebni način, da ponazori čar sveta in deli svojo strast do jazza. Zanjo je ključnega pomena, da doseže ta cilj in se preda tako očarljivi odvisnosti.

‘Sladka odvisnost’ – kaj bi bilo boljše ime za eno od njenih razstav? – spominja na sladkost njenega nasmeha, njeno ljubezen do glasbe in njenih zagovornikov, hkrati pa spominja na moč njenega kadriranja in njenega glasbenega okusa.

Da, Petra se rada podaja na področje glasbe, s katero je treba ravnati previdno, saj je tako daleč od mainstreama. Free Jazz in improvizirana glasba sta področje, na katerem ji je uspelo ustvariti omembe vreden prostor in ugled, ki izstopata tako po kakovosti kot različnosti. Marsikdo je zagotovo opazil ta njen talent, saj mi skozi roke vedno znova prihajajo plošče z njenimi slikami na naslovnici ali v notranjosti …

Petrin svet je sestavljen iz navdihnjenih trenutkov, katerih so glavni junaki vedno prikazani v najboljši luči. Neverjetno delo, katerega korenine ležijo v posebni poetični žilici in se mu ni treba zateči k tako sodobnim »trikom obrti«, kot sta desaturacija in kontrast – ki očitno zadovoljijo mnoge njene kolege, ki na koncu upodabljajo svet, ki je zgolj naseljen s sintetične maske, kot iz plastelina. Petrini motivi ohranjajo svojo človeško, vibrirajočo plat, njena zgodba pa je empatija in umetnost: ne želi zajemati s posebnimi učinki, ampak je izrazito udeležena v ustvarjalnem procesu, nepričakovanem, epifaniji, ki zahteva spoštovanje in opazovanje … saj ima Petra predvsem rada glasbo in spoštuje njene izvajalce. Ni “neusmiljena” fotografinja, ki jo pogosto srečate na festivalih, neusmiljeno fotografira na hitro – v neprekinjenem “nadležnem” gibanju le nekaj centimetrov stran od glasbenikov. Giblje se mehko in ujame trenutke ustvarjalnosti neopazno, neprizadeto in z veliko diskretnostjo.

Vsak posnetek stoji med dvema trenutkoma poslušanja, na sredini med stanjem zaprtih in odprtih oči: budne in močne oči dobro vedo, kako ujeti prave dragulje v samo eni sekundi.

»Sladka odvisnost« je več kot le razstava: je Petrino osebno potovanje, da bi umirila svojo odvisnost od jazz glasbe.

 Luca Vitali, 2015

O njenem projektu Sladka odvisnost skozí oči  Ken Vandermark 

Med fotografijo ter jazzom in improvizirano glasbo obstajajo pomembne vzporednice v zgodovini razvoja. Fotografija je začela iskati svoj glas kot oblika umetnosti, ko se je oddaljila od poskusa posnemanja slikarskih konvencij 19. stoletja in vstopila v modernizem 20. stoletja. Ko se je to zgodilo, so bili prisotni fotografi, ki so dokumentirali umetnike, ki so ustvarjali eno najpomembnejših in najvplivnejših glasbenih oblik novega stoletja. Oboževalci in kritiki so pridobili globlje spoštovanje in razumevanje jazza in improvizirane glasbe prek ikoničnih slik, ki so jih posneli fotografi, kot so William Claxton, William Gottlieb, Herman Leonard, Val Wilmer in Francis Wolff; umetnikov, kot so Louis Armstrong, Billie Holiday, Duke Ellington, Charlie Parker, Mary Lou Williams, John Coltrane, Thelonious Monk, Miles Davis in Ornette Coleman. Glasba se je razvijala in fotografija se je spreminjala, obe umetniški obliki sta vključevali različne estetske ideje in inovacije v tehnologiji, ko je stoletje napredovalo. Zdaj – na začetku novega tisočletja – je obilica glasbe, ki jo je mogoče prenesti ali pretakati na spletu, in ogromno slik, ki jih je mogoče posneti in si ogledati na vsakem telefonu, ustvarilo situacijo, v kateri je zelo težko biti dejansko slišan kot glasbenik ali viden kot fotograf.

Petra Cvelbar je v tem pogledu posebna. Njene fotografije so veliko, veliko več kot zdaj tipični posnetki ljudi na odru, ki igrajo na svoje instrumente. Delo izstopa, je individualno. Dela tisto, kar je le redkim fotografom uspelo od začetka 20. stoletja – resnično ujame umetnika, ki improvizira, “v trenutku”. To je stalen izziv, ker je – tako z vidika glasbenika kot fotografa – to trenutek, ki ga ni mogoče načrtovati, je nepredvidljiv in poteka med spontanim potekom vzporedne akcije med igralcem in ustvarjalcem slik. Kljub tej zapletenosti je Petra Cvelbar uspela nakazati resničnost 21. stoletja za to glasbo s prikazom posameznikov med ustvarjanjem ali kot likov v trenutku odkritega odnosa – biti ljudje in kdo so, kot umetniki improvizatorji in kot ljudje.

 Ken Vandermark, 2018

O njenem projektu V ženskih rokah skozi oči Irene Štaudohar:

Za knjigo fotografij Annie Leibovitz z naslovom Ženske je njena partnerica, intelektualka Susan Sontag, napisala dolg uvodni esej. V njem piše o tem, da je bilo, odkar obstaja fotografija, za žensko na njej najpomembnejše to, da je lepa, moški pa je moral biti odločen, pokončen in odsevati je moral svoj status. A iz tega eseja se najbolj spomnim zgodbe o tem, da so nekoč v daljnih časih, ko so portretirali žensko, fotografi uporabljali poseben trik. Tik preden so jo fotografirali, so jo prosili, naj počasi izreče francoski besedi: »Petitepomme.« Zdelo se jim je, da so ženske ustnice ob zadnjem m-ju v besedi ravno prav našobljene, lica ravno prav visoka, na obraz pade senca sanjave sladkosti, oči pa gledajo naivno in prijazno. In prav takšen ženski obraz so želeli ujeti. Pozneje so ženske na fotografijah postale predvsem erotični objekti. Zgodovina fotografije je na neki način zgodba o udomačeni ženski na eni strani in na drugi strani zgodba o ženski kot predmetu poželenja.

Ženske glasbenice na fotografijah Petre Cvelbar so nekaj popolnoma drugačnega, drug žanr. Najbrž jih je bilo težko ujeti v okvir, ker se zdi, da so tako svobodne. Ko jih opazujem, razmišljam o tem, kako težko je odvrniti pogled od njih – od njihovih ust, las, oči, njihovih instrumentov, ki so kot del njihovih teles. Fotografije so skoraj tridimenzionalne. In njihovi obrazi so zgodbe, ki jih lahko beremo in listamo kot partiture. Nekateri so divji, drugi melanholični, srečni, žalostni, kot je žalostna pesem, ki jo igrajo. Saj res, ali je žalost, ki jo v tebi zbudijo žalostne ljubezenske pesmi, tvoja žalost ali žalost pesmi?

Ženska glasbenica na odru. Kakšna moč. Ritem ženskega telesa na odru je drugačen od moškega, bolj je v njej kot utrip srca. Moški na odru igra svojo vlogo, igra glasbo, ženska glasbenica pa obrne svojo dušo navzven, kot lahko obrnemo rokavico, so močne in hkrati krhke. Melodije odmevajo v njih in sijejo skozi oči.

Glasba in ženske. Kakšna posebna kombinacija energije. Spomnila sem se na Tolstoja, ki se je neskončno bal glasbe, saj so ga ob njej preplavila izredno močna čustva. Fizično se je odzval nanjo. Ko je njegova družina sedela ob klavirju in uživala ob melodiji, so se njemu nenadoma začele krčiti obrvi, trzale so mu obrazne mišice, v grlu je začutil nenavaden pritisk, zato se je skril v sosednjo sobo, tam pa so ga oblile solze. »Kaj želi ta glasba od mene?« se je spraševal. Strah ga je bilo, da bo glasba v njem odkrila nekaj, česar ne želi pokazati, da ga bo zgrabil val čutnosti, ki ga bo vrgel ob čeri, saj se ne bo več imel pod nadzorom. Podobna občutja je imel do žensk. Do njih je čutil sovraštvo, strah, zdele so se mu tuje. »Kaj želijo ženske od mene?« se je spraševal. Ženske in glasba so bile zanj neka posebna metafizična izkušnja. In vendar je ta bradati Rus ustvaril najlepše ženske like v zgodovini literature. Kako popolno je opisal Ano Karenino, ko se zaljublja v Vronskega in čuti, kako se ji razpirajo zenice, kako ji prsti na rokah in nogah živčno trzajo, kako ji nekaj znotraj nje jemlje sapo. Čeprav se je bal žensk, je vedel vse o njihovem notranjem svetu in njihovih telesnih občutkih: kipeče mleko v prsih matere, žuboreči hlad, ki zavalovi po ramenih mladega dekleta, ko jih na plesu prvič razgali. Tolstoj je verjel, da obstajata na svetu dve veliki skrivnosti – glasba in ženske –, ki sta bili njegov veliki strah in veliki navdih. Ta razstava ju sooči na svoj način in ju razpre pred našimi očmi, skrivnost postane navdih, v katerega se zliva življenje.

Irena Štaudohar, 2023

O njenem projektu V ženskih rokah skozi oči Dr. Urše Valič:

“Ženska je imela v rokah fotoaparat in glasbenice so na odru ustvarjale in odkrivale zvoke. V glasbenem svetu, ki je še vedno pretežno moški, bo naša skupna zgodba poskušala odkriti nianse, ki jih je zaznamoval ženski dotik. Skupaj smo skozi prijetno koncertno druženje ustvarile zgodbo, ki vam jo postavljam na ogled v Layerjevi hiši.” – Petra Cvelbar Ko me je Petra Cvelbar povabila, da bi napisala uvodne besede k pričujoči razstavi, sem takoj nabrala nekaj literature, zavihala rokave in napisala borben feministični tekst v slogu akademskega intelektualizma (prežetega z moško dominanco), s katereim sem se preživljala zadnjih nekaj let. Kaj kmalu sva skupaj s Petro ugotovili, da to ne bo to in sama pri sebi sem prišla do zaključka, da pišem bolj o sebi, kakor o Petri in njeni fotografiji. Vprašanja, ki jih običajno naslavljam s precej črnogledim znanstvenim besednjakom, Petra naslavlja s skorajšnjo dobrodušno naivnostjo in veliko mero optimizma. Medtem, ko sama v njenih fotografijah odkrivam borbenost in upornost fotografiranih glasbenic, ki se upirajo tradicionalni družbi in njenim spolnim vlogam, me Petra v pogovoru pomiri z vse večjo enakopravnostjo, ki je bila dosežena s trdim in vztrajnim delom. In kako zelo prav ima! Zato so tudi njene fotografije drugačne. Petrina fotografija poudarja odločnost in odličnost glasbenic, ki morebiti izhaja tudi iz njene lastne izkušnje, ko se je na enem izmed večjih jazzovskih festivalov izkazala v množici fotografov in ugotovila, da je za dobro fotografijo, poleg obvladovanja tehnike, potrebna predvsem zmožnost drugačnega pogleda in uvida. Morda so ravno zaradi tega glasbenice na 27 črnobelih fotografijah, veliko bolj dinamične, aktivne in odločne, kakor v marsikateri mainstreamovski fotografiji iz popularne kulture, v kateri ženske nastopajo bodisi kot seksualne ikone ali pa kot gospodinje in matere, v precej pasivni in opredmeteni vlogi (kakor lutke, ki jih je mogoče po uporabi zavreči in zamenjati). Petra trdno verjame v enakopravnost ustvarjalnosti, ki jo premnogokrat diferenciramo po spolu in jo tudi v tem smislu vrednotimo. Kvalitativne razlike v moški in ženski ustvarjalnosti ni, vsekakor pa je mogoče v nekem ozadju fotografije ali glasbe začutiti precej različno družbeno izkušnjo, ki se v galeriji ali pod odrom sreča z izkušnjo gledalca oziroma poslušalca. Osebno to drugačno izkušnjo vidim v igri s stereotipnimi podobami žensk, na nekaterih Petrinih fotografijah. Vzemimo na primer naslovno fotografijo razstave, roke Matane Roberts, ki držijo saksofon. Te roke nas prav hitro spomnijo na skoraj arhetipsko podobo matere, ki drži otroka. V naš um se je hočeš-nočeš vtisnila podoba nežnosti ženskih rok, še posebno materinih rok, ki božajo. Ali pa fotografijo z nogami Kim Gordon, ki se kakor noge manikenke sprehajajo po glasbenem odru, namesto po modni pisti. Cvelbarjeva prekine z varnim zavetjem podob družbene ne-korektnosti: ženska ni zgolj in samo mati ali pa modna ikona, je glasbenica, njene roke ustvarjajo, prav tako kot moške. Menim, da so tudi zaradi tega njene fotografije glasbenic drugačne, saj razbijajo klasične reprezentacije žensk v družbi ter jih prikažejo v trenutku akcije, njihove eksplozivne in energične ustvarjalnosti torej, če samo izpostavim fotografije Marize, Neneh Cherry, Omou Sangare, Fatoumate Diaware in druge. Gledalec ob njenih fotografijah podoživlja koncert, a hkrati se zagleda v subtilnost optimistične pripovedi o ženskah in ženskosti. Predvsem pa se prepriča o kvaliteti in lepoti ustvarjalnosti v ženskih rokah, ki jo pripoveduje Petra Cvelbar.Dr. Urša Valič 

Dr. Urša Valič, 2014

O njenem projektu V ženskih rokah skozí oči Sonje Porle:

Prvo, kar opaziš, ko si ogleduješ z glasbo navdahnjene fotografske podobe Petre Cvelbar, je, da so te, čeravno posnete v črno-beli tehniki, izjemno barvite. Barvite, žive in živahne. Prešine te, da jih je ustvarila oseba, ki je med svojim delom v prvi vrsti neizmerno uživala. Vtis radoživosti in vedrine je tako močan, da na trdo delo, ki je moralo biti vloženo v to, da je končni izdelek videti, kakor da je nastal domala mimogrede in iz čistega navdiha, še pomisliš ne. In tako je tudi prav. Nevsezadnje sta navidezna lahkotnost in preprostost temeljni lastnosti vsake resnične umetnine; če umetniku ne uspe prikriti ustvarjalnih muk, svari znameniti pesnik, so bili vsi njegovi napori zaman. Pomisliš kvečjemu, da je Petra fotografinja, ki se pri svojem poslu zanaša predvsem na ušesa, na sluh oziroma posluh, tačas ko ji tenkočutno oko in zanesljiva roka služita zgolj za to, da slišano čim bolj dosledno zabeleži. Da torej v resnici ne slika nastopajočih, temveč v fotografskem jeziku opisuje občutja, ki jo preplavljajo med doživljanjem glasbe, pri čemer si pomaga s paleto med sabo prepletajočih se čustev, idej in sporočil, izraženih bodisi z igranjem, petjem in plesom bodisi zgolj s kretnjami rok, pomenljivimi nasmeški ali zatisnjenimi očmi nastopajočih. Petra Cvelbar je brez dvoma fotografinja razpoloženj, ki nam jih nudi čudežni, nikdar do kraja raziskani ali osvojeni svet v živo zaigrane glasbe, če smo se mu le pripravljeni predati. Ona temu svetu ni samo predana, ampak mu tudi predano služi. Vanj je odkrito in strastno zaljubljena. In morda so njeni posnetki prav zaradi tega pravi balzam za oči, saj je znano da ljubezen izostri čut za dobro in lepo. Vendar niso lepe samo kompozicije podob in motivi, ki jih upodablja, tudi glasbeniki v njih so vsi po vrsti videti privlačne zunanjosti, glasbenice pa vrh tega še zapeljive, resnično lepe. Slednje jo, vse kaže, kot ustvarjalko še posebej vznemirjajo. Deloma najbrž zato, ker se z njimi lažje poistoveti in zato tudi njihovo glasbo dojema bolj zavzeto, zvečine pa verjetno zato, ker se ji preprosto zdijo bolj zanimive od glasbenikov, tudi kot osebnosti. Do njih je vsekakor skrajno spoštljiva in taktna; vse stori, da bi jih predstavila v kar se le da svetli in čisti luči. Junakinje njenih fotografij zato izžarevajo tudi samozavest, odločnost in trdno zaupanje v kakovost svojega dela; vse tiste lastnosti torej, ki smo jih še prav do nedavnega, ujeti v logiko zgodovinskih okoliščin, skoraj izključno pripisovali njihovim poklicnim kolegom. In zelo mogoče je, da je Petrina pozornost usmerjena h glasbenicam tudi z namenom, da bi lahko brez besed opozarjala na nekatera zakoreninjena, a zaradi tega nič manj zmotna ter škodljiva prepričanja; opozarja nas, na primer, kako nesmiselna, če ne že kar neumna, so razglabljanja o razlikah med žensko in moško ustvarjalnostjo, ko pa lahko vendarle jasno slišimo ali vidimo, da je glasba oziroma umetnost samo ena in je ni mogoče ločiti niti na dobro ali slabo, saj če je zanič, tako ali tako ni umetnost; kaj šele na moško ali žensko. Lahko pa k njej, seveda, pristopimo na možat ali pa na ženstven način. Petra pristopa ženstveno, slednjega v njenem delu kratko malo ni mogoče prezreti. Kakor tudi ni mogoče prezreti, da imajo Petrine slike marsikaj skupnega s slikami velemojstra glasbene fotografije Žige Koritnika. Kar je povsem razumljivo, navsezadnje Petra in Žiga ne delita le navdušenja nad istimi glasbenimi zvrstmi, predvsem jazzom, temveč tudi isti (majhni slovenski) ustvarjalni prostor; pogosto na istem koncertu istočasno fotografirata iz domala istega zornega kota. Kljub temu si njune fotografije kot zanalašč sploh niso podobne; kakor da sta njuni notranji očesi v preblisku ustvarjanja osredotočeni vsako v svoj detajl oziroma košček prostora pred seboj. A tudi čas – ta ključni element njune stroke – vrednotita vsak po svoje. Žiga gradi arhetipe in s tem podira meje časa, medtem ko si Petra želi čas ustaviti in zato v posnetkih proslavlja dani trenutek. Z gorečnostjo zaprisežene optimistke v vsakem od njih zagotavlja, da se nam odlično godi prav tukaj in zdaj; da so radovednost, židana volja in svobodnjaški duh vsega spoštovanja vredne značajske lastnosti; da je življenje, kljub vsemu hudemu, kar nas je v njem že doletelo, še vedno dobro in lepo, ob priložnostih, ko se ga dotakne ženska roka, pa še za kanček lepše, srečnejše in morda, samo morda celo bolj pravično.

Sonja Porle, 2018