Fotografska razstava V ženskih rokah, FDV, Ljubljana, SLO

4. marca 2023

V ženskih rokah /
fotografska razstava Petre Cvelbar

Kdaj: 8. marec 2023 ob 14. uri
Kje: v Galeriji Fakultete za družbene vede v Ljubljani

Projekt V ženskih rokah je Petrin prav posebni fotografski projekt, ki se mu posveča že skoraj deset let. Nastal je precej spontano, ko je avtorica ob pregledovanju svojega arhiva ugotovila, da se je udeležila marsikaterega festivala doma in v tujini, kjer ni nastopila nobena ženska in mnogokrat je bila tudi ona edina fotografinja pod odrom. To ji je dalo misliti in del svojega fotografskega raziskovanja je posvetila ravno temi ženske v glasbi.

Tekst k razstavi je prispevala Irena Štaudohar:

Za knjigo fotografij Annie Leibovitz z naslovom Ženske je njena partnerica, intelektualka Susan Sontag, napisala dolg uvodni esej. V njem piše o tem, da je bilo, odkar obstaja fotografija, za žensko na njej najpomembnejše to, da je lepa, moški pa je moral biti odločen, pokončen in odsevati je moral svoj status. A iz tega eseja se najbolj spomnim zgodbe o tem, da so nekoč v daljnih časih, ko so portretirali žensko, fotografi uporabljali poseben trik. Tik preden so jo fotografirali, so jo prosili, naj počasi izreče francoski besedi: »Petitepomme.« Zdelo se jim je, da so ženske ustnice ob zadnjem m-ju v besedi ravno prav našobljene, lica ravno prav visoka, na obraz pade senca sanjave sladkosti, oči pa gledajo naivno in prijazno. In prav takšen ženski obraz so želeli ujeti. Pozneje so ženske na fotografijah postale predvsem erotični objekti. Zgodovina fotografije je na neki način zgodba o udomačeni ženski na eni strani in na drugi strani zgodba o ženski kot predmetu poželenja.

Ženske glasbenice na fotografijah Petre Cvelbar so nekaj popolnoma drugačnega, drug žanr. Najbrž jih je bilo težko ujeti v okvir, ker se zdi, da so tako svobodne. Ko jih opazujem, razmišljam o tem, kako težko je odvrniti pogled od njih – od njihovih ust, las, oči, njihovih instrumentov, ki so kot del njihovih teles. Fotografije so skoraj tridimenzionalne. In njihovi obrazi so zgodbe, ki jih lahko beremo in listamo kot partiture. Nekateri so divji, drugi melanholični, srečni, žalostni, kot je žalostna pesem, ki jo igrajo. Saj res, ali je žalost, ki jo v tebi zbudijo žalostne ljubezenske pesmi, tvoja žalost ali žalost pesmi?

Ženska glasbenica na odru. Kakšna moč. Ritem ženskega telesa na odru je drugačen od moškega, bolj je v njej kot utrip srca. Moški na odru igra svojo vlogo, igra glasbo, ženska glasbenica pa obrne svojo dušo navzven, kot lahko obrnemo rokavico, so močne in hkrati krhke. Melodije odmevajo v njih in sijejo skozi oči.

Glasba in ženske. Kakšna posebna kombinacija energije. Spomnila sem se na Tolstoja, ki se je neskončno bal glasbe, saj so ga ob njej preplavila izredno močna čustva. Fizično se je odzval nanjo. Ko je njegova družina sedela ob klavirju in uživala ob melodiji, so se njemu nenadoma začele krčiti obrvi, trzale so mu obrazne mišice, v grlu je začutil nenavaden pritisk, zato se je skril v sosednjo sobo, tam pa so ga oblile solze. »Kaj želi ta glasba od mene?« se je spraševal. Strah ga je bilo, da bo glasba v njem odkrila nekaj, česar ne želi pokazati, da ga bo zgrabil val čutnosti, ki ga bo vrgel ob čeri, saj se ne bo več imel pod nadzorom. Podobna občutja je imel do žensk. Do njih je čutil sovraštvo, strah, zdele so se mu tuje. »Kaj želijo ženske od mene?« se je spraševal. Ženske in glasba so bile zanj neka posebna metafizična izkušnja. In vendar je ta bradati Rus ustvaril najlepše ženske like v zgodovini literature. Kako popolno je opisal Ano Karenino, ko se zaljublja v Vronskega in čuti, kako se ji razpirajo zenice, kako ji prsti na rokah in nogah živčno trzajo, kako ji nekaj znotraj nje jemlje sapo. Čeprav se je bal žensk, je vedel vse o njihovem notranjem svetu in njihovih telesnih občutkih: kipeče mleko v prsih matere, žuboreči hlad, ki zavalovi po ramenih mladega dekleta, ko jih na plesu prvič razgali. Tolstoj je verjel, da obstajata na svetu dve veliki skrivnosti – glasba in ženske –, ki sta bili njegov veliki strah in veliki navdih. Ta razstava ju sooči na svoj način in ju razpre pred našimi očmi, skrivnost postane navdih, v katerega se zliva življenje.

– Irena Štaudohar, februar 2023